USTVARJANJE V ČASU KARANTENE
V DI se znamo organizirati in kljub karanteni aktivnosti v društvu niso povsem zamrle. Naše članice si krajšajo čas z ustvarjanjem doma in spodaj si lahko pogledamo izdelke, ki so nam jih poslale. Za nas so ustvarjale : Mojca, Marica, Alenka, Štefka, Barbara, Metka, Janja.
Imamo pa tudi člane, ki ustvarjaje na kulturnem področju in z veseljem so z nami delili svoje misli in občutke.
V teh težkih časih pa nismo pozabili tudi na naše najbolj ranljive invalide in z dobro organizacijo smo poskrbeli za vse, ki so potrebovali pomoč.
Vsak dan smo imeli tudi druženja preko Viberja in istočasno se nas je pogovarjalo tudi do 15 članov.
Vsi smo vsak dan že komaj čakali 17. uro , ko smo se povezali, klepetali, se zabavali na daljavo in kot bi mignil je ura hitro minila.
Pridružite nam se tudi vi in spodaj si poglejte naš ustvarjalni kotiček.
Alenka Kocuvan
SPOMINI
Ko človek pride v leta kakor jaz
In mu jesen življenja nudi le sivine,
Takrat velikokrat si vzame čas
In v glavo prikliče si čudovite spomine.
Nikdar nisem bil kak slave mož,
Ki množice bi ga slavile
In vendar sem si našel čas, da občutil sem vpliv zgodovine.
Narava me ni ravno z lepoto obdarila,
Pa tudi na zdravje je v glavnem pozabila
A vendar me ni oviralo vse to,
Da mi v življenju včasih ne bi bilo lepo.
Že kot majhen otrok sem spoznal,
Da življenja ne bom prav lahkega imel
In da le kar sem si ustvaril sam,
še danes v svoji lasti imam.
Že kmalu sem zavedal se,
Da to kar na človeku vidiš ni vse
In da bistvo, bit vsakega človeka
V njegovem srcu skriva se.
Najraje si v spomin prikličem dobre ljudi
Saj edino oni so vredni moje pozornosti
In nekako sem se vedno odločil prav,
Da le dobrim ljudem sem zaupal.
Nikdar nisem nikogar sovražil
Saj s tem bi si samo probleme napravil,
Ker sovraštvo do drugih ljudi
po navadi nazaj v tvoje srce poleti.
Le ljubezen me je skozi življenje vodila
In mi življenje kolikor toliko znosno naredila,
Zato tudi ko bo zadnja ura prišla
Mi bo ljubezen trpljenje olajšala!
Srečko Pregelj
V globinah ljubezni je skrita uganka, kaj vzame, kaj da ti, usoda neznanka. Tam strogi sodnik je , ki tehta obljube, tam mila je vila, ki šteje poljube. Res svetle so zvezde, kometi barviti, srce pa edino, ki more ljubiti. Zato ljubimo sebe, da bomo ljubili lahko vse okoli sebe.
Mojca Hudeček
Boli, boli v duši me boli, ko srečujem te žalostne ljudi.
Odgovor iščem pa ga ni.
Potrti, zaskrbljeni, sprašujemo se, kdaj bomo spet veseli,
Da se bomo poljubili in objeli.
Prosim za vse nas, da kmalu mine ta kruti čas.
V solzah te bom objela in od radosti zapela.
Takrat bo moja duša ozdravela in več ne bo bolela.
Mojca Hudeček
Nevarna pot človeštva
Zemlja, planet ljudi, ki svobodna volja mu kraljuje,
vsaj na prvi pogled tako se zdi,
dogma kaosa se otrokom že vsiljuje,
varen pred tem nihče več ni.
Dvoličnost voditeljev posameznikom godi,
malega človeka lahko hudo skrbi,
prebivalstvo redči ta ki vodi,
pod bičem revščine človek upognjen sedaj trpi.
Demoni kaosa prevzemajo oblast,
bog denarja na vrh si pot utira,
tehnološki vrag se odpravlja nam dušo ukrast,
posameznik kot zombi se temu ne upira.
Stranke, ideje enost razdirajo,
pozicija al opozicija, dve skrajnosti,
govorijo kam svojo energijo vlagaj,
človeka svoje barve izbirajo
in delujejo po sistemu deli in vladaj.
Človek zbudi svojo dušo,
nisi na planetu le za okras,
boš speči brez odmeva šel pod rušo
ne moremo se sami borit za duše vseh vas.
Vojko Rejc
OB MORJU
Sedim na obali in sprašujem se,
kaj vendar za vraga dogaja se,
da ni nobenega glasu od tebe,
da sploh več ne javiš se?
Sem morda kaj narobe rekel, da sem se ti tako zameril
da nič več ne javiš se
ko ves obupan želim si te!
Končno mi je nekako uspelo
da sem malo prekinil to črno življenjsko črto,
začel počasi sem voziti avto
In spet začutil življenjsko cesto!
In ko po tej cesti razočaran drvim
Mislim le nate in si te želim
da spet slišal bi tvoj zveneči glas
In videl tvoj vabljivi stas.
Vem, da moja ne moreš nikakor biti,
da ritma svojega življenja ne moreš spremeniti
A ne moreš si predstavljati kako srečen bi bil,
če čisto majhen delček tvoje pozornosti bi imel.
A žal v življenju je vedno tako,
da težko dobiš tisto kar si želiš močno
da ti le lepe želje ostanejo,
ki te skozi življenje vodijo.
Vsak človek zase dobro ve
kako uravnava svoje življenje
zato do tebe ne kuham nobene zamere
le pobožno si te želim in čakam te!
Srečko Pregelj
USTVARJANJE V DRUŠTVU
Klik na sliko za več fotografij