Suspendisse


USTVARJANJE V ČASU KARANTENE



  V DI se znamo organizirati in kljub karanteni aktivnosti v društvu niso povsem zamrle. Naše članice si krajšajo čas  z ustvarjanjem doma in spodaj si lahko pogledamo izdelke, ki so nam jih poslale. Za nas so ustvarjale : Mojca, Marica, Alenka, Štefka, Barbara, Metka, Janja.

Imamo pa tudi člane, ki ustvarjaje na kulturnem področju in z veseljem so z nami delili svoje misli in občutke.

V teh težkih časih pa nismo pozabili tudi na naše najbolj ranljive invalide in z dobro organizacijo smo poskrbeli za vse, ki so potrebovali pomoč.

Vsak dan smo imeli  tudi druženja preko Viberja in istočasno se nas je pogovarjalo tudi do 15 članov.

Vsi smo vsak dan že komaj čakali 17. uro , ko smo se povezali, klepetali, se zabavali na daljavo in kot bi mignil je ura hitro minila.

Pridružite nam se tudi vi in spodaj si poglejte naš ustvarjalni kotiček.

Alenka Kocuvan




SPOMINI


Ko človek pride v leta kakor jaz

In mu jesen življenja nudi le sivine,

Takrat velikokrat si vzame čas

In v glavo prikliče si čudovite spomine.

Nikdar nisem bil kak slave mož,

Ki množice bi ga slavile

In vendar sem si našel čas, da občutil sem vpliv zgodovine.

Narava me ni ravno z lepoto obdarila,

Pa tudi na zdravje je v glavnem pozabila

A vendar me ni oviralo vse to,

Da mi v življenju včasih ne bi bilo lepo.

Že kot majhen otrok sem spoznal,

Da življenja ne bom prav lahkega imel

In da le kar sem si ustvaril sam,

še danes v svoji lasti imam.

Že kmalu sem zavedal se,

Da to kar na človeku vidiš ni vse

In da bistvo, bit vsakega človeka

V njegovem srcu skriva se.

Najraje si v spomin prikličem dobre ljudi

Saj edino oni so vredni moje pozornosti

In nekako sem se vedno odločil prav,

Da le dobrim ljudem sem zaupal.

Nikdar nisem nikogar sovražil

Saj s tem bi si samo probleme napravil,

Ker sovraštvo do drugih ljudi

po navadi nazaj v tvoje srce poleti.

Le ljubezen me je skozi življenje vodila

In mi življenje kolikor toliko znosno naredila,

Zato tudi ko bo zadnja ura prišla

Mi bo ljubezen trpljenje olajšala!

                                                                               Srečko Pregelj



V globinah ljubezni je skrita uganka, kaj vzame, kaj da ti, usoda neznanka. Tam strogi sodnik je , ki tehta obljube, tam mila je vila, ki šteje poljube. Res svetle so zvezde, kometi barviti, srce pa edino, ki more ljubiti. Zato ljubimo sebe, da bomo ljubili lahko vse okoli sebe.

                                                                                            Mojca Hudeček

Boli, boli v duši me boli, ko srečujem te žalostne ljudi.

Odgovor iščem pa ga ni.

Potrti, zaskrbljeni, sprašujemo se, kdaj bomo spet veseli,

Da se bomo poljubili in objeli.

Prosim za vse nas, da kmalu mine ta kruti čas.

V solzah te bom objela in od radosti zapela.

Takrat bo moja duša ozdravela in več ne bo bolela.

                                                                                                 Mojca Hudeček



Nevarna pot človeštva


Zemlja, planet ljudi, ki svobodna volja mu kraljuje,

vsaj na prvi pogled tako se zdi,

dogma kaosa se otrokom že vsiljuje,

varen pred tem nihče več ni.

Dvoličnost voditeljev posameznikom godi,

malega človeka lahko hudo skrbi,

prebivalstvo redči ta ki vodi,

pod bičem revščine človek upognjen sedaj trpi.

Demoni kaosa prevzemajo oblast,

bog denarja na vrh si pot utira,

tehnološki vrag se odpravlja nam dušo ukrast,

posameznik kot zombi se temu ne upira.

Stranke, ideje enost razdirajo,

pozicija al opozicija, dve skrajnosti,

govorijo kam svojo energijo vlagaj,

človeka svoje barve izbirajo

in delujejo po sistemu deli in vladaj.

Človek zbudi svojo dušo,

nisi na planetu le za okras,

boš speči brez odmeva šel pod rušo

ne moremo se sami borit za duše vseh vas.


                                                                                                            Vojko Rejc


OB MORJU

Sedim na obali in sprašujem se,

kaj vendar za vraga dogaja se,

da ni nobenega glasu od tebe,

da sploh več ne javiš se?

Sem morda kaj narobe rekel, da sem se ti tako zameril

da nič več ne javiš se

ko ves obupan želim si te!

Končno mi je nekako uspelo

da sem malo prekinil to črno življenjsko črto,

začel počasi sem voziti avto

In spet začutil življenjsko cesto!

In ko po tej cesti razočaran drvim

Mislim le nate in si te želim

da spet slišal bi tvoj zveneči glas

In videl tvoj vabljivi stas.

Vem, da moja ne moreš nikakor biti,

da ritma svojega življenja ne moreš spremeniti

A ne moreš si predstavljati kako srečen bi bil,

če čisto majhen delček tvoje pozornosti bi imel.

A žal v življenju je vedno tako,

da težko dobiš tisto kar si želiš močno

da ti le lepe želje ostanejo,

ki te skozi življenje vodijo.

Vsak človek zase dobro ve

kako uravnava svoje življenje

zato do tebe ne kuham nobene zamere

le pobožno si te želim in čakam te!

                                                                                                                               Srečko Pregelj


USTVARJANJE V DRUŠTVU


#top

Klik na sliko za več fotografij

Donacija Na vrh