Suspendisse

Sobota, 20.junija2015 je bil dan, na katerega so nekateri člani in simpatizerji društva invalidov Moste Polje, čakali, saj že več kot mesec dni ni bilo skupinskega druženja, ker je bilo so bili nekateri prizadevni člani na organiziranem oddihu na morju na Lošinju. Za junijski izlet se je tudi tokrat odlično pripravil naš Jože Jančar. Izlet je bil tokrat planiran v smeri štajerske, proti Celju na Celjski grad in nato kosilo s popoldanskim  druženjem in ples ob glasbi neutrudnega harmonikarja Jožeta, kateri nas redno spremlja na vseh naših popotovanjih.

Po jutranjem krožnem zbiranju in pobiranju članov z avtobusom po Ljubljani, kjer so nas že čakali naši člani, smo se odpravili po štajerski avtocesti do Trojan, kjer smo se ob Konškovi gostilni okrepčali z sladicami in šilcem kratkega ter osvežitev ob kavi v gostilni in opravilom osebne potrebe.   Po tri četrt urnem odmoru, smo se podali na pot proti Celju, na celjski grad, Stari grad, kjer je bilo dogovorjen obisk ob 11.uri. Ker je točnost naša čednost, smo bili na gradu še pred dogovorjenim časom. Po ozkih ovinkastih poteh po kateri se je izkušeni voznik krmaril svoje vozilo, smo prispeli na celjsko vzpetino, kjer se bohoti celjski grad na katerega niso ponosni samo Celjani in štajerci, ampak tudi vsi Slovenci iz katerega so v srednjem veku, v 14. in 15 stoletju, krojili usodo slovenski zgodovini.  Mlada grajska vodička, katero ime se mi je izgubilo med ruševinami tega gradu, nam je prijazno razlagala celo zgodovino tega gradu, o časih, ki so najbolj pomembni in zanimivi od znanih celjskih grofov, njihovih prigod in legend, ki krožijo naokoli, do časa, ko je usoda gradu postala zgodovina.

Ker je grad precej v razvalinah in tudi dostopi v grajske dvorane, precej otežkočeno, saj nekateri naši člani in članice niso več poskočnih korakov, smo si ogledali vrt in notranjost za grajskim obzidjem ter razgledno točko iz katere se čudovito vidi razgled nad celjsko kotlino s pogledom na vse štiri strani neba, ogledali  iz dvoriščnega nivoja graščine. Nekateri bolj poskočni pa so si še ogledali znameniti Friderikov stolp in s ptičje perspektive ogledali vse izpod obzorja. Vreme nam je bilo naklonjeno in smo si grad ogledali bolj kot ne v sončnem deloma oblačnem vremenu. Naredili smo še nekaj fotk kot tudi skupinsko, gasilsko fotografijo ter se poslovili od prijazne in zgovorne vodičke.

Po zanimivem ogledu gradu smo se z avtobusom podali proti naslednji destinaciji, na katero pa smo že tudi željno čakali. To pa je bilo kosilo s popoldanskim druženjem. Za ta lep dogodek pa smo odšli v gostilno Zmet v kraj Sv. Lovrenc pri Preboldu, kjer nas je že na vratih pričakal s prijetno dobrodošlico gospodar Emil Vedenik. Vseh 46 popotnikov se nas je posedlo ob pripravljeno omizje za obedovanje, harmonikar Jože je namestil svojo frajtonarico s potrebnim ozvočenjem in drugo potrebno opremo za razveseljevanje članov in ogrevanje podplatov na plesnem podiju.

Vreme se je v popoldanskem času precej skisalo in je pričelo deževati, vendar nas to nikakor ni motilo, nasprotno, še bolj smo se družili, pojedli postreženo kosilo, popili kozarček ali dva ter se zavrteli ob ritmih Jožetove harmonike. Seveda ni manjkalo tudi nazdravljanje in petjem voščil trem našim slavljenkam ob rojstnem dnevu in odplesanemu solo plesu, kateri pa je prav značilen za našo družbo. To pa je, da s slavljenko ali slavljencem odplešejo skoraj vsi soplesalci ali soplesalke iz družbe po taktih valčka ali polke izpod tipk harmonike muzikanta Jožeta. Tokrat pa je naše druženje popestril tudi sam gospodar Emil, kateri je natrosil kar precej slanih ali bolj sočnih vicev in smešnic v značilnem štajerskem dialektu in nasmejal vse prisotne. Poleg šal in vicev pa gospodarju in gostilničarju Emilu, ni tuja tudi harmonika in nam na klavirski »meh« zaigral venček Avsenikovih. Naš Jože, zaprisežen »frajtoničar« pa je gostitelja Emila, še izzval, pri plesu polk in valčka in tudi tukaj se je skoraj šestdesetletni domačin močnejše postave, odlično izkazal in so naše članice izkoristile priliko in zaplesale z njim. Toda presenečenj še ni bilo konca. V sosednjem prostoru so gostovali in obedovali pevci moškega pevskega zbora, kateri pa so se pridružili naši skupini in v svojem slogu zapeli nekaj slovenskih komornih pesmi ob spremljavi klasične kitare in pod taktirko prijetne zborovodje. Zapeli so tudi rojstnodnevno pesem in z njo počastili naše slavljenke, nazdravili in nas zapustili v prijetnem vzdušju.

Popoldne se je hitro bližalo večeru in s tem tudi našemu odhodu. V tem času je Jože s svojo harmoniko še poslednjič razgibal korake plesalcev, popili so se še zadnji kozarčki pijače, osvežilne kave, izboljšalo se je tudi vreme, pojenjalo je deževati, smo se morali posloviti od prijetnih gostiteljev, gostilne Zmet. V slovo nam je s svojim repom pomahal in laježem pozdravil tudi domači pes. Še poslednji pa nas je pozdravil gospodar Emil, kateri se nam je zdel zelo zadovoljen in kar milo se nam in njemu je storilo, ko smo zapuščali to čudovito gostilno in gostoljubno pokrajino.

Voznik avtobusa podjetja Arriva nas je varno odpeljal proti Ljubljani in domu. Pot in izletni dan tega popotovanja nam bo ostal v zelo lepem spominu in se lepo zahvaljujemo Jožetu Jančarju ter ostalim pri organizaciji takih izletov in dogodkov ter jim želimo, da jim tako dogajanje ostane navada.


Marjan Urbas



Društvo invalidov Lj.Moste Polje na Celjskem




#top

Klik na sliko za več fotografij

Donacija Na vrh