Suspendisse

     Tokrat ne poln avtobus, vendar dovolj poln ostalih udeležencev veselja in dobre volje razpoloženih članov društva invalidov Ljubljana Moste Polje, smo se z avtobusom podali na celodnevni izlet proti vzhodnem, štajerskem koncu naše čudovite dežele, Slovenije. Sobota, 18.marca 2017, je bil dan, ko se je ta avtobus pod vodstvom predsednika komisije za izlete, Jožeta Jančarja, podal v smeri že vnaprej določenem cilju marčnega izleta DI, v občino Makole, bolj natančno v biser zgodovine ne tem področju, dvorec Štatenberg.

Kljub turobnemu jutru, se je pot po avtocesti vila mimo Tepanj, kjer smo se na počivališču za dobrih petnajst minut ustavili, se odpočili, zaužili svežega zraka, kolikor je bilo mogoče, saj je kmet v bližnji okolici opravljal kmetijsko dejavnost, imenovano polivanje gnojevke po polju. Kljub temu pa smo nazdravili in čestitali našemu Samotu, kateri je pred dnevi praznoval rojstni dan in počastil vse izletnike s kapljico žgoče tekočine in sladkim biskvitom.

Po postanku smo se odpravili v smer Makol do dvorca Štatenberg, kjer nas je že pričakala gostiteljica Tanja Šubelj alias Grofica Štatenberška. Tanja je naša someščanka, doma iz Šmartna ob Savi, kar smo po naključju spoznali, ko sta se z našo članico Natašo spoznali iz svojih študijskih let v šolskem centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, tudi ona je namreč invalidka s skoraj popolno slepoto. Ta dvorec sta pred dobrim letom in pol s svojim partnerjem, ki mu reče kar »moj grof« prevzela v dosmrtno upravljanje, lastništvo nad njim pa ima slovensko podjetje Impol iz Slovenske Bistrice.

Dvorec Štatenberg je od zunaj objekt, kateri bi bil potreben popolne prenove fasade, vendar pa ko vstopiš v njihov atrij pa se zgodba popolnoma spremeni. Že to se je izkazalo na samem vhodu, ko nas je pozdravila Tanja, je bilo rečeno, da vstopamo v enega najlepših dvorcev na Slovenskem. Atrij krasi ugledno in lično urejen vrt z baročnimi kipci, fontanami in urejeno trato in grmičevje, po njem pa se ponosno šopirita pav in pavica, kar ponazarja življenje tega objekta.

Kot že omenjeno, nas je sprejela Tanja, nas povabila v svoj dvorec in nam razkazala vse lepote tega dvorca. Da je Tanja slepa oseba, ji toliko bolje služijo ostala čutila in se res zelo dobro znajde v svojih mogočnih sobanah. Obvlada vse prostore, predmete, pohištvo in ostalo bogato opremo, katero pa najdeš le v najboljših muzejih po Evropi. Dvorec je obnovljen, vse sobane so prepleskane, freske obnovljene, sploh stropne, katera ima vsaka svojo zgodbo, poln čudovitega tudi pozlačenega pohištva, predvsem iz zgodovinskega časa baroka. Vsaka sobana ima svoj namen, tako smo si ogledali dnevne sobane, plesno dvorano, sobe za grofa, za grofinjo, lovsko sobo, čitalnico, glasbeno sobo, kjer so razstavljeni inštrumenti in v kateri je tudi edini primerek glasbene trodelne omare pri nas, orkestarium iz leta 1901, narejeno v češki Pragi. To 116 let staro glasbilo še vedno lepo služi, o čemer smo si tudi osebno prepričali, ko nam je Tanja »navila« to glasbeno čudo in res se je zaslišala čudovita plesna glasba, na katero so nekateri tudi zaplesali. Ogledali smo si še čitalnico, knjižnico, grajsko lekarno, šivalnico, kjer si je mogoče nadeti dvorna oblačila in mogočne lasulje, značilne za čas baroka. Ogledati si je dalo tudi spominske sobe razstavljene zgodovine fotografije, glasbenih aparatov, gramofonov,  spominske in razstavne sobe lastnika dvorca, podjetja Impol, kjer so razstavljeni primerki njihove proizvodnje, znane predvsem v gospodinjstvu, saj ni kuhinje brez alu folije, itd.

Tanja pa je najbolj ponosna na grajsko kapelo, katero pa so začeli obnavljati, saj so jo prejšnji lastniki popolnoma zanemarili. Njej, ki je invalid in ki je prebolela hudo obliko karcinoma na možganih, pa vliva veliko volje, upanja, ljubezni in poguma, ki pa Tanji ne manjka, kljub grožnji slovenskih oblasti, policije in spomeniškega varstva, da je v prekršku, ker jo je začela obnavljati, ji vgradila svetlobo, okna, uredila osuševanje in ji navdihnila prvoten namen kapelice, religiozni prostor z veliko energije, vero iz katere črpa svojo moč in voljo. V dvorcu pa deluje tudi dvorna restavracija in oddajajo sobe ter apartmaje v namen turizma. Ugledno skrbijo tudi za okolico dvorca z urejeno naravo, med našim obiskom so ravno obnavljali grajski ribnik, kateremu bodo namenili prvotni izgled.

Po skoraj dvournem obisku čudovitega dvorca z zanimivo predstavitvijo naše »rojakinje« in tudi invalidke Tanje, smo se z avtobusom odpravili še na bolj kratek obisk cerkve sv. Andreja, kjer nam je njihov ključar, na hitro predstavil to cerkev. Župnik s katerim je bil dogovorjen obisk, je bil trenutno odsoten.

Po tem obisku smo se odpravili v gostilno Sovič v kraj Oplotnico pri Slovenski Bistrici, saj so bili želodčki že precej prazni, ustnice pa suhe. V lično opremljeni jedilnici so nas postregli s klasičnim kosilom in pijačo po lastni želji. Harmonikar Jože je s svojim inštrumentom razveseljeval vse prisotne. Najbolj navdušeni plesalci, predvsem pa plesalke, so razgibali pete. Kot na vseh takih srečanjih, tudi tokrat ni šlo brez rojstnodnevne čestitke in voščila, ki pa so bile namenjene našemu »fotografu« Samotu.

Dan je , kljub slabšemu, vetrnemu  in oblačnemu vremenu, minil zelo hitro in v dobrem vzdušju, nakar smo se v dogovorjeni pozno popoldanski uri odpravili proti Ljubljani.


Marjan Urbas

Grad Štatenberg


#top

Klik na sliko za več fotografij

Donacija Na vrh